Pred nekaj tedni smo se po molitvi Marijinih večernic, ki se vsako soboto začnejo ob 18.30 pred Najsvetejšim v njenem svetišču, še kratko zaustavili pred cerkvijo in si izmenjali nekaj besed. Pa je za molitev goreča, v veri močno preizkušena Marijina častilka naenkrat dejala z močnim prepričanjem: „Kraljica miru ima tukaj na Kureščku svojo kliniko!“
Ob tem stavku smo lahko takoj pomislili na obljubo Marije Kraljice miru, ko se je o. Francu Špeliču pred 30 leti – dne 10. februarja 1990 – prvič prikazala na Kureščku ter nam po njem med drugim obljubila: „To bo milostni kraj, kraj ozdravljanja dušnih bolezni in ran. Kdor se bo na tem kraju z vero zatekel v moje in Sinovo Srce, bo ozdravljen in deležen miru, ki ga lahko dajo samo nebesa.“ V teh treh desetletjih se je lahko prepričalo že veliko vernikov, da ostaja Marija zvesta svojim obljubam in daji lahko zato vsakdo izmed nas reče: „Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati,
da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal.“
Marijina klinika na Kureščku je nekaj posebnega. Njeno lokacijo je določil Bog Oče sam, saj je po njegovi volji Marija stopila spet na slovenska tla pred 30 leti prav na Kureščku. Klinika je bila odprta dne 10. februarja 1990 – ob prvem prikazanju – in po Marijini obljubi ne bo nikoli zaprla svojih vrat, saj je dejala: „Kurešček ostane in bo vedno bolj milostni kraj, vi pa boste priče tega.“ Glavni zdravnik v tej kliniki je seveda Božji Sin, kajti Jezus sam je rekel o sebi: „Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni.“
In kakšno vlogo ima v tej kliniki Kraljica miru? Ona je neke vrste glavna medicinska sestra, ki po Božji volji usklajuje delo v tej kliniki, da lahko pride Zdravnik do čim več pacientov. V svojih sporočilih o. Špeliču je Kraljica miru nekajkrat opozorila na to dejstvo – na svojo posredniško vlogo –, ko je namreč uporabila besedno zvezo „po meni“.
Srednica med Bogom in človekom
Bog je izbral ponižno Deklo Gospodovo za to, da po njej deli vernim svoje milosti ter jih vodi k svetosti – k popolni združenosti s seboj. Po njej – glavni medicinski sestri – Bog pošilja sporočila, svari, vabi, opozarja … Bog govori po njej. Preziranje Marijinih sporočil je torej preziranje Boga samega!
Preberimo si le nekaj izjav Kraljice miru s Kureščka: „Bog je ljubezen. Njegova milost je
neizmerna, jaz pa sem srednica te milosti. Po meni kliče, vabi, uči in svari.“ „Bog po meni izliva svoj blagoslov.“ „Nespoštovanje Božjih zapovedi in Božje volje ter odklanjanje svaril, ki jih nebeško usmiljenje pošilja po meni, je vzrok, da niste močni proti satanskim silam.“ „Ponovno vam naročam: Živite evangelij in sporočila, ki jih Bog pošilja po meni.“ „Oče po meni vabi, kliče, svari in opozarja, da so, kot že velikokrat v zgodovini človeštva, temne sile spet z veliko zvitostjo in močjo na delu.“ „Bog želi, da bi se vsi ljudje zveličali, zato govori po meni in izliva na človeštvo posebno milost.“ „Z vami, ki ste tesno ob meni, se veselim, da se v svetu širi glas, ki ga po meni pošilja Sveta Trojica vsem ljudem.“ „Vse moje hčerke in sinovi ste moje sodelavke in sodelavci pri oznanjevanju Božje ljubezni in milosti, ki vam jo pošilja Sveta Trojica po meni. /…/ Bog želi, da bi se vsi ljudje zveličali, zato govori po meni in izliva na človeštvo posebno milost.“ „Poslušanje in izvrševanje Božje volje, ki se tudi po meni izliva na vas, je vir blagoslova in duhovnih moči.“ „Rada bi, da bi bili še tesneje ob meni, da bi me bolje slišali in spoznali Božjo skrb in ljubezen ter milost, ki jo nebesa po meni pošiljajo Cerkvi za njeno poslanstvo.“ „Le duhovno slabovidni in slepi ne vidijo, kako Bog deluje po meni.“ „Ne pustite se vznemirjati od tistih, ki ne sprejemajo resno Božje milosti, ki jo Bog pošilja po meni, in so mnogi celo žaljivi.“ „Radost je v mojem Srcu, ker se vedno bolj razplamteva plamenček ljubezni do Svete Trojice, h kateri vas spodbujajo sporočila, ki jih Bog daje človeštvu po meni.“ „Z vami sem z blagoslovom, ki vam ga Bog daje po meni.“ „Prav tako Bog govori po meni, ki sem vaša Mati.“ „Še posebej blagoslavljam tiste, ki so prišli od daleč, in tiste, ki se trudijo, da bi čimveč ljudi slišalo moj glas in voljo Svete Trojice, ki vam jo sporoča po meni, in tiste, ki se trudijo, da bi se moj glas slišal po vsem svetu.“ „Preprečite in ustavite vojne strahote in poslušajte vendar, kaj Bog govori po meni. Kakor se sedaj širi ogenj sovraštva, tako se bo, če me boste poslušali, širil duh miru po vsem svetu in na vsa sovražna žarišča.“ „Nebesa se veselijo vseh, ki si prizadevate, da bi bili poslušni evangeliju in sporočilom, ki jih Ljubezen – Bog po meni pošilja vsem kristjanom in vsemu človeštvu.“ „Uprite se temnim silam, ki močno delujejo v Cerkvi. To pa boste zmogli le z Božjo močjo, zato se zatekajte k izvirom teh moči z molitvijo in življenjem po evangeliju in sporočilih, ki jih Božja ljubezen pošilja po meni.“ „Vsi, ki se odpirate meni in Gospodovim sporočilom, ki vam jih daje po meni, ste mi v veselje.“
Srednica med človekom in Bogom
Kraljico miru pa je Bog sam postavil tudi za srednico med človekom in Bogom; kot bližnjico k Bogu, kar je Cerkev že davno izrazila z besedami: „Po Mariji k Jezusu.“
V sporočilih je to svojo vlogo vsaj trikrat omenila, ko je dejala: „Blagoslavljam vas in vse, ki ljubijo Sina in se zatekajo k Njemu po meni ter si prizadevajo za edinost v Cerkvi.“ „Kjerkoli ste, v kateremkoli svetišču, povezujte se z menoj in po meni s Sveto Trojico, v kateri je vaša moč in rešitev.“ „Hvala vsem, ki se z zaupanjem zatekate k meni in po meni k Troedinemu Bogu.“ „Moji ljubljeni sinovi duhovniki naj skrbijo za dobro duhovno pašo in varno vodijo ovce, ki so jim zaupane. Pri meni je dobra paša in varnost, vodite duše k meni in po meni k Bogu.“
Tri metode dela v kliniki
Cilj klinike je pripeljati kristjane in sploh vse ljudi k popolni ljubezenski skupnosti z Bogom, ki za to daje na voljo prejemanje zakramentov. Toda pot do prejemanja zakramentov je pot spreobrnjenja oz. spreobračanja. Ta pot ni lahka, zato Kraljica miru ponuja tri najučinkovitejše pripomočke na tej včasih tudi trnjevi poti k svetosti oz. tri metode dela – molitev, post in pokoro oz. zadoščevanje.
O molitvi pišemo v Glasniku Kraljice miru kar precej, o postu bistveno manj, skoraj nič pa o zadoščevanju, ki mu pravimo tudi pokora. Tudi na splošno slišimo v cerkvah le še redko kaj o zadoščevanju, spravi, pokori. Celo v Fatimi ni bilo pri sv. maši slišati niti ene besede o postu in pokori dne 13. maja 2017, ko sta bila ob 100-letnici Marijinih prikazanj pastirčka Jacinta in Frančišek tam razglašena za svetnika.
30-letnica prvega prikazanja Kraljice miru na Kureščku je torej priložnost, da prisluhnemo tudi njenim besedam, ki resno govorijo o zadoščevanju, pokori, spravi. Morda vzamemo pokoro in zadoščevanje celo za svojo vodilno nalogo v tem letu.
Zadoščevanje
Besedo „pokora“ najpogosteje slišimo v spovednici, ko nam po kesanju in izpovedi grehov spovednik „naloži pokoro“. Katekizem Katoliške Cerkve (1459) pravi: „Odveza odstrani greh, ne popravi pa vsega raznovrstnega nereda, ki ga je povzročil greh. Greha odvezani grešnik mora znova pridobiti polnost duhovnega zdravja. Storiti mora torej še to in ono, da popravi svoje grehe: na primeren način mora ,zadostitiʻ za svoje grehe ali ,opraviti pokoroʻ zanje. To zadoščevanje se imenuje tudi ,pokoraʻ.“
Katekizem (1460) tudi razloži, kakšna naj bi bila pokora: „Kolikor mogoče mora pokora ustrezati teži in naravi storjenih grehov. Lahko obstaja v molitvi, darovanju, v delih usmiljenja, služenju bližnjemu, v prostovoljnih odpovedih, žrtvah, in predvsem v potrpežljivem sprejemanju križa, ki ga moramo nositi. Takšne pokore nam pomagajo, da se upodobimo po Kristusu, ki je edini enkrat za vselej zadostil za naše grehe (prim. Rim 3,25; 1 Jn 2,1–2). Te pokore nam omogočajo, da postanemo sodediči Kristusa, vstalega od mrtvih, ,če le trpimo z njimʻ.“
Toda zadoščevanje je predvsem milost, ki nam jo podarja Bog, pravi Katekizem, v katerem zato piše: „Nikakor pa ni to zadoščevanje, ki ga opravljamo za svoje grehe, na tak način naše, da ne bi bilo storjeno po Jezusu Kristusu; saj sami iz sebe, to je, kolikor smo navezani nase, ne moremo ničesar storiti; če pa z nami deluje on, ki nam daje moč, potem premoremo vse (prim. Flp 3,13). Tako človek nima ničesar, s čimer bi se mogel ponašati, ampak je vsa naša hvala v Kristusu …, v katerem zadoščujemo tako, da obrodimo vredne sadove pokore (prim. Lk 3,8), ki zajema moč iz njega, ki jih on daruje in jih po njem sprejema.“
Posebna oblika zadoščevanja je zadostilna molitev; pri njej včasih ne rečemo „v zadoščenje“, ampak uporabimo soroden izraz „v spravo“. Taka molitev je recimo molitev v spravo za bogokletje pri evharističnem blagoslovu. Druga taka molitev pa je rožni venec Božjega usmiljenja, pri katerem Bogu Očetu darujemo zaklade Jezusovega trpljenja „v spravo za naše grehe in za grehe vsega sveta“.
Druga oblika zadostilne molitve je pobožnost prvih sobot. Dne 10. 12. 1925 se Fatimska Gospa z Jezuščkom v naročju prikazala vidkinji Luciji. V roki je držala s trnjem obdano srce in mali Jezus je rekel Luciji: „Imej sočutje do Srca tvoje presvete Matere, obdanega s trni, s katerimi ga nehvaležni ljudje nenehno prebadajo, ne da bi kdo napravil eno samo spravno dejanje, da bi jih izvlekel.“ Marija pa je prosila vidkinjo: „Hčerka moja, glej moje Srce, obdano s trni, katerega nehvaležni ljudje nenehno prebadajo s svojimi kletvami in
nehvaležnostmi. Vsaj ti si prizadevaj, da me tolažiš, in jim povej, da bom vsem tistim, ki se bodo pet mesecev, vsakokrat na prvo soboto, spovedali, prejeli sveto obhajilo, zmolili rožni venec in mi petnajst minut v premišljevanju petnajstih skrivnosti rožnega venca delali družbo v spravo za grehe, v njihovi smrtni uri stala ob strani z vsemi potrebnimi milostmi za zveličanje njihovih duš.“ Sčasoma pa je začela Cerkev ob devetih prvih petkih obhajati devet prvih sobot.
Kraljica miru spodbuja k pokori in zadoščevanju
Kraljica miru s Kureščka je prvič povabila k pokori že povsem na začetku, dne 3. 3. 1990: „Bog je vaš mir. Spreobrnite in spokorite se!“ Dne 4. 8. 1990 je ponovila svoje vabilo: „Izročite mi ves svoj nemir. Opravite spokorno dejanje. Spravite se s seboj, z ljudmi in z Bogom.“ Postni čas je Marija ponudila kot čas spreobrnjenja, ko je 2. 3. 1991 dejala:
„Prisluhnite postnemu času, ki vas vabi k spreobrnjenju. Opravljajte spokorna dela.“ Dne 6. 7. 1991 je kot vzor spokornosti predstavila sv. Janeza Krstnika: „Naj vam v duši odmeva klic Janeza Krstnika: ,Spreobrnite se in se spokorite!ʻ Ko se boste spreobrnili, bo med vami Božje kraljestvo in mir.“
Pogoj za vstop v Marijino in Jezusovo Srce je poleg molitve in posta tudi pokora: „Vstopite v moje in Sinovo Srce in se okrepčajte z vztrajnostjo in mirom. Za mir je potrebna vztrajnost v goreči molitvi, postu in pokori. Molite, molite za mir! Darujte svoje trpljenje in povabite k darovanju bolnike in invalide, da bo namesto sovraštva in grozot zavladala ljubezen“ (2. 11. 1991). Podobno je poudarila 7. 8. 1993: „Molite, molite in še molite, da ne zaidete s prave poti. Rožni venec je vaše orožje. Podkrepite molitev s postom in spokornimi dejanji.“
Molitev, post in zadoščevanje so močnejši od vsakršnega orožja in lahko zaustavijo celo vojne: „Odpuščajte, odpuščajte in bodi hvaležni Bogu za mir in varstvo. Ustavite zlo z Božjim imenom in z vero v Njega, ki vam daje moč. Zaustavite sovraštvo in vojne z zaupno molitvijo, s postom in z zadoščevanjem“ (8. 8. 1992).
Oče Franc Špelič je s Kraljico miru pogosto ponavljal, da je trpljenje, ki nas prizadene, a ga ne darujemo Bogu za svoje grehe in za grehe bližnjega, dvojno trpljenje. Tako je namreč dejala Kraljica miru dne 29. 4. 1994: „Moje in Sinovo Srce je strašno žaljeno, zato želim, prosim in naročam: zadoščujte z molitvijo, postom in darovanjem vašega trpljenja za hude žalitve. Nenehno odpuščajte in potrpežljivo sprejemajte krivice, bolečine in trpljenje. Učite se vrednotiti vsakovrstno trpljenje. Le trpljenje kot vrednoto lahko darujete za zadoščevanje in druge namene. Trpljenje, ki ni ovrednoteno, je dvojno trpljenje. … Posvečujte sebe, svoje družine, narod, kateremu pripadate, in ves svet z molitvijo, postom in zadoščevanjem, posebno s premišljevanjem skrivnosti rožnega venca.“
Kraljica miru s Kureščka prosi za zadoščevanje in se zanj tudi zahvaljuje: „Vse svoje otroke prosim: molite, postite se in v ljubezni zadoščujte za grehe proti ljubezni“ (4. 10. 1994). „Bodite pred Najsvetejšim potopljeni v Sinovo in moje Srce in zadoščujte za bogoskrunstvo, bogokletje in strašne grehe brezbožnega sveta in tistih, ki so se odtrgali od Telesa, ki je Cerkev“ (10. 2. 1996). „Hvala za vaše zadoščevanje za vse žaljenje in skrunitve Sv. Rešnjega Telesa, simbolov vaše vernosti in vsega svetega. Bodite vedno z menoj, ker nisem nikoli sama. Z menoj je vedno On, ki je vaša edina prava pot. /…./ Blagoslavljam vas vse, ki delate za mir, za zadoščevanje, ter vse stiskane, trpeče in osamljene“ (7. 3. 1998).
Tudi v Fatimi vabilo k pokori
Sicer pa Devica Marija po Božjem naročilu ne govori o pokori in zadoščevanju le na Kureščku, ampak tudi drugje – v Medžugorju, Montichiariju in predvsem v Fatimi. Osrednje sporočilo Matere Božje v Fatimi je bilo klic k pokori. Angel je namreč z žarečim mečem v levi roki pastirčkom zaklical: „Pokora! Pokora! Pokora!“
Ko se je angel miru sredi poletja 1916 drugič prikazal 9-letni Luciji, 8-letnemu Frančišku in šele 6-letni Jacinti, jim je naročil: „Molite! Veliko molite! Srci Jezusa in Marije imata z vami načrte usmiljenja. Nenehno darujte Najvišjemu molitve in žrtve.“ Na Lucijino vprašanje jim je razložil: „Z vsem, kar morete, darujte žrtve v zadoščenje za grehe, s katerimi grešniki žalijo Gospoda, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov … Predvsem sprejmite in vdano prenašajte trpljenje, ki vam ga bo Gospod poslal.“ Ob svojem tretjem prikazanju jeseni istega leta je angel naučil pastirčke moliti tole molitev: „Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh, molim te iz dna srca in ti darujem predragoceno telo in kri, dušo in božanstvo Jezusa Kristusa, navzočega v vseh tabernakljih sveta, v zadoščenje za žalitve, bogoskrunstva in brezbrižnosti, s katerimi ga žalijo ljudje. Po neskončnem zasluženju presvetega Srca Jezusovega in brezmadežnega Srca Marijinega te prosim za spreobrnjenje ubogih grešnikov.“
Ti mali otroci so angelova naročila jemali nadvse resno in so za spreobrnjenje grešnikov darovali Bogu ne le molitev in post, ampak tudi vse hudo, kar jih je doletelo v njihovem življenju.
Kakor je zapisano na http://www.sticna.com/vrtnice/greh.html, je Fatimska Gospa leta 1917 že pri prvem prikazanju vprašala fatimske pastirčke, ali so pripravljeni trpljenje, ki jim ga bo poslal Bog, prenašati v zadoščenje za grehe in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Z veseljem je Lucija odgovorila v imenu vseh treh: „Da, hočemo!“ O pokori je Marija govorila tudi pri tretjem prikazanju, ko jim je naročila, naj svoje prostovoljne žrtve za grešnike darujejo Bogu s tole molitvijo: „O Jezus, to je iz ljubezni do tebe, za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, narejene zoper Marijino brezmadežno Srce.“ Pri četrtem prikazanju je Marija prosila pastirčke: „Molite, veliko molite in žrtvujte se za grešnike. Veliko duš gre v pekel, ker se zanje nihče ne žrtvuje in nihče ne moli zanje.“ Dne 13. julija 1917 jih je Marija prosila, naj molijo tudi tole molitev: „O Jezus, odpusti nam naše grehe …, “ ki jo odtlej molimo po vsaki desetki rožnega venca.
Velika zgleda spokornega življenja
Fatimski pastirček Frančišek je bil srčno dober otrok, izredno pozoren do bližnjega. Angelove besede: „Iz vsega, kar zmorete, napravite žrtev!“ si je vtisnil globoko v srce ter nenehno premišljeval, kje in kako bi še lahko napravil kako pokoro. Tako rekoč ni izpustil nobene priložnosti za pokoro. Oktobra 1918 je tudi Frančišek zbolel za špansko gripo. Na slovesnosti ob njegovi razglasitvi za blaženega je papež Janeza Pavel II. takole ocenil Frančiškovo prenašanje bolezni: „Frančišek je brez vsakega tarnanja prenašal hude bolečine, ki mu jih je povzročala bolezen, ki mu je povzročila smrt.“ Ob zgledu malega fatimskega pastirčka se človeku še globlje zareže v srce Jezusov opomin: „Če ne postanete kakor otroci, ne boste prišli v nebeško kraljestvo.“
Podoben zgled življenja pokore in zadoščevanja nam daje tudi mala Jacinta. V Vrtnicah iz Stične beremo o njej: „Jacinta je v času bolezni darovala zelo veliko žrtev. Pila je mleko, ki se ji je upiralo; odpovedovala se je grozdju, ki ga je imela zelo rada; v postelji se ni obrnila, čeprav zaradi tega ni spala; hudo bolna je na tleh opravljala molitvi, ki se jih je naučila od angela; vdano in z veseljem je prenašala trpljenje zaradi gnojne rane na pljučni mreni. Ko je bila Jacintina žrtev posebno velika, je dejala: ,O Jezus, zdaj lahko spreobrneš veliko grešnikov, ker je ta žrtev zelo velikaʻ.“
God teh dveh malih, a po duši velikih svetnikov obhaja Cerkev 20. februarja. Takrat se jima lahko še posebej priporočimo, da bi tudi mi znali junaško izpolnjevati prošnjo Kraljice miru, da naj delamo pokoro in zadoščujemo za grehe. Vsak dan večja zmeda v katoliški Cerkvi in posledično nevarna dogajanja v svetu nam govorijo, da na tem duhovnem področju nismo veliko storili. Devica Marija nas zato zadnja leta prosi, kar roti, naj zlo vendar zaustavimo s ponižno molitvijo sv. rožnega venca na kolenih. Tako so molili tudi fatimski pastirčki.
Oče Franc Špelič se je zelo zavedal vrednosti pokore in zadoščevanja. Velikokrat je navajal besede apostola Pavla: „Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev“ (Kol 1,24). Iz teh besed pa je predvsem vsak dan živel!
Stoletnico prikazanj Fatimske Gospe smo v domovini praznovali s slovesnostjo oktobra 2017 v Stični. Svojo pridigo je ljubljanski nadškof msgr. sklenil z besedami, ki naj jih vsaj sliši tudi uho našega srca: „Tudi mi hočemo Marijo vzeti k sebi. Z njeno pomočjo želimo zvesto izpolnjevati Božjo voljo in prinašati Jezusa Kristusa in njegov evangelij vsem, ki v našem času in svetu hrepenijo po luči in svobodi. Kot pastirčki v Fatimi hočemo skupaj z Marijo sklepati roke v molitvi rožnega venca s ponižno prošnjo za vse, ki so potrebni odrešenja. Z njeno pomočjo hočemo v svojem življenju spolnjevati naročilo o pokori in zadoščevanju. Vse to pa bomo uresničevali v zavesti, da smo najprej sami grešniki, kakor nam razodeva molitev, ki jo je Marija 13. julija 1917 naučila moliti pastirčke v Fatimi: ,O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.ʻ Amen!“
Stanislav M. Maršič, CKM Kurešček
Preuzeto: http://www.kurescek.org/?fbclid=IwAR2NcLfAp8y49Cuq0ae6P6KRUBu5S4wHWMOKxdX7q8cVsBiU68FVQe_zFow
